Dan za Selfness, krepitev pozornosti in srečanje s kavboji

Zgodaj zjutraj sem vstal, vzel vse potrebno, obrnil ključ v avtu, ki me je udobno in varno zapeljal iz Panonske ravnice navzgor proti Pohorskemu hribovju, ki sem ga že kar pogrešal. Po poti sem srkal zeleni čaj, ki me je prebujal in počasi pripravljal na dan zase. Začetna baza je bila Rogla, ki se nahaja 1300 m višje od mojega prebivališča v Prekmurju. Pozdravijo me hribovski veter, plesoči oblaki na nebu in že dolgo meni neznana temperatura 18 ° C.

In kje začeti moj dan po začetnem sprejemu? Zavijem na Čutno pot, ki baje nudi čudovite energije. Ker sem radoveden in odprt za tovrstne energijske stvari z veseljem korakam naproti. Pridem do Energijskega parka Rogla, kjer me pričakuje 7 energijskih točk in zdravilnih kamnov imenovanih menhirji. Nikamor se mi ni mudilo in bilo se je prav lepo polnit in povezovat z zdravilnimi viri narave – Zemlje.

Po začetni blagodejnosti in regeneraciji v parku sledi malica za krepitev telesa in potem se odpravim na pot proti Lovrenškim jezerom. Kar veliko popotnikov si je izbralo isti dan zase a z različnimi cilji. Uživam v soncu in brezčasju, nakar opazim čredo ljudi, ki tiskajo glave v nizko zeleno grmičevje. Se približam, da vidim za kaj gre in kar naenkrat pridem do vitaminskega zaklada borovnic, ki sem jih z veseljem užival in meditativno obiral kar nekaj časa.

Moje telo se v lastnem ritmu giblje naprej po poti, ki izmenoma vodi preko travnikov in gozdov. Srečujem se z pohodniki, nekateri ozdravijo drugi ne, eni gor eni dol, vse generacije ljudi na poti, ki vodi do Lovrenških jezer. Priznam, da mi ni ustrezala gneča, a sem sprejel in se veselil vsega kar lahko še doživim. Po številnih prehojenih lesenih stopnicah navzgor pridem do zelene oaze, katero krasijo majhni dišeči borovci in Lovrenška jezerca. Kamor koli se obrnem, je lepo, ni da ni in se le predajam blagodejnim elementom narave. Vzamem si čas in nikamor se ne mudi.

V razmišljanju ali je za danes to vse in se vrnem v bazo, se spomnim čudovitih travnikov, ki sem jih odkril na zadnjem popotovanju po Rogli, nakar se odločim, da jo spet obiščem. Pot je bila dosti bolj pustolovska, z manj pohodnikov in še več slastne ponudbe borovnic. Šele tukaj sem začel na polno uživati in duša je z lahkoto vodila moje telo naproti kotičku, ki mi zelo ustreza. Nahaja se na rumenem travniku, ki je obkrožen z zelenimi iglavci, nad mano pa mogočna modrina in beli oblački. To mesto sem poimenoval Oaza Miru in globoke sprostitve.

Ostati v oazi ali se podati še na eno pot, za katero so pohodniške rdeče table kazale, da znaša 2 uri in še nekaj hoda je bilo naslednje moje izzivalno vprašanje. Odločim se, da grem in še malo aktiviram moje telo po skalnatih vzponih in klancih proti Ribniški koči. Prav na tem mestu sem imel lepo priložnost nameniti pozornost vsakemu gibu nog, stopal, celotnemu telesu in opazovanju aktivnim mišicam, ki omogočajo tovrstno dejavnost. Zanimivo izkustvo, popolnoma drugače kot, če samo brez zavedanja avtomatsko hodiš in čakaš na končni cilj. Ob tem lahko začutiš celotno telo in tvoja pozornost je namenjena samo temu, misli ki pa so prej švigale sem ter tja, pa grejo stran, kot premikajoči oblaki. Nastane velik prostor za stik s sabo.

Vode v nahrbtniku je že malo zmanjkovalo, a glej, na tej poti pridem do čudežnega izvira vode, ki me okrepi in ohladi. Skozi prelepe iglavce se z vetrom in znojem povzpnem na Ribniški vrh, ki nudi prelepe razglede vse naokrog. Ker so bili premočan veter v kombinaciji s temačnimi oblaki preveč proti temu da nadaljujem po začrtanem cilju naprej do koče, sem se raje obrnil in šel po taisti poti nazaj v oazo, kjer se bom odpočil.

Da sem prišel nazaj, je trajalo nekaj časa in terjalo nekaj fizične energije. Končno zagledam nazaj mojo oazo miru in hkrati od daleč zagledam približujoče kavboje na na visokih konjih, kateri me lepo pozdravijo in odjahajo naprej. Za sabo pustijo le sledi kopit in konjskih fig. Indijanci bi jih z lahkoto našli.

Sedaj pa zopet čas za regeneracijo mojega Bitja in predajanje temu Svetemu prostoru. Ležim, nad mano pa plešejo izmenoma svetli potem temni oblaki, spet pokuka sonce in se za nekaj trenutkov skrije za temnejše oblake. Obožujem svetlobo in sonce in na mojo srečo je bilo več sonca. Predajal sem se bogatim in lepim barvnim spektrom narave in črpal vase njene podporne energije.

Prišel je čas za vrnitev v štartno bazo in sem šel, ljubiteljev Lovrenških jezerc ni bilo več, ne pred mano in ne za mano, bil sem med zadnjimi tam gor, ki smo se vračali.

Kako pa vi poskrbite za svoj Selfness? Ali tudi radi zahajte v vam ljube hribovske kraje in kotičke? Obstaja mnogo načinov in tehnik kako lahko poskrbite zase. S pomočjo prvinskih glasbil kot so Gong in Tibetanske pojoče posode pripravljam za vas, v četrtek 12.8.2021 ob 20.00 zvečer spletni dogodek, kjer boste lahko deležni sprostitve in blagodejne moči Zvoka, Frekvenc in Vibracij.

Več o dogodku pa lahko najdete s klikom tukaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja